Spoštovani starši!
Sem Mojca Klinec, ravnateljica OŠ Prestranek. Danes je na tej šoli moj prvi delovni dan, zato sem v vaših občutjih tudi sama. Pred vsemi nami so novi izzivi, nove preizkušnje in veliko, res veliko novega učenja.
Prvi šolski dan je prav poseben dan. Je dan radosti, pa tudi zavedanja, da so otroci postali starejši, da odraščajo, da zorijo in z njimi zorimo tudi vsi mi. Šola je pripravljena, učilnice so okrašene, tudi delavci šole smo v pričakovanju.
Pred kratkim sem prebrala zgodbo o metulju neznanega avtorja. Učenec je v šolo prinesel bubo metulja. Kozarec so postavili na okensko polico . Čez nekaj dni so opazili, da se v zapredku nekaj dogaja.Metulj si je zelo prizadeval pregristi ovojček. Trudil se je in trudil, nakar dobi eden izmed učencev idejo, da bi mu pomagal, da bi s škarjicami prerezal ovojček. Pa ga je učitelj ustavil. Metulj se mora truditi sam, zato, da požene tekočino iz trupa v krila, da postanejo dovolj močna za letenje. Samo tako bo metulj sposoben poleteti.
Starši, ta metulj je vaš otrok. Negovati ga morate, ga učiti, ga vzpodbujati, mu biti v uteho, toda truditi se mora sam. Sam mora skozi ovire, pregrade, včasih tudi s solzami v očeh. Zato, da postane močna osebnost, da bo lahko kos življenju. Bodite ponosni nanj, na njegovo učenje, zorenje, na njegovo rast. Bodite mu v oporo.
In ker je učenje skupek formalnih in neformalnih znanj, kot tudi vrednot in odnosov, vam v razmislek posredujem misel Goldie Hawn, ki pravi: Vprašanje ni kaj bom, ko bom velik. Vprašati bi se morali, kdo bom, ko bom velik«.
Vašim otrokom želim uspešno premagovanje izzivov, moči ob padcih in vztrajnosti v dobrem.
