V človeškem življenju pride čas, ko vstopamo na nova pota in hkrati zapuščamo stare poti, četudi smo po njih stopali zadovoljno in na njih doživljali prijetne stvari. Z vstopom v šolo zapuščamo svet otroštva in se pogumno podamo v svet odraslosti. Z uspešnim ali pa tudi neuspešnim zaključkom šole na življenjski poti spoznamo, da ima beseda zapraviti, tudi svojo protipomenko zaslužiti. Pride čas, ko zapustimo varen dom in se poženemo po poti samostojnosti. Prelomen je tudi čas, ko se odločimo za skupno življenjsko pot s partnerjem in zapustimo samski stan, o prihodu otroka pa sploh ne bi izgubljala besed. In pride tudi čas upokojitve.
Pred malo manj kot pred petdesetimi leti sem se bolj naključno, kot z nekim premišljenim načrtom, odločila za poklic učiteljice. In bolj kot tako, svojega poklica nisem mogla zadeti. Rada sem poučevala, še bolj pa sem uživala ob različnih projektih, ki sem jih lahko izvajala z učenci. Zavedam pa se, da mi tako lepo ne bi bilo, če ne bi vsa ta leta delala s krasnimi učenci in super kolektivom. Imela sem tudi to srečo, da so mi vse ravnateljice Vera, Ana, Urška, Magda, Nataša in ravnatelj Goran pustili prosto pot pri ustvarjanju.
Zadnji dan pouka so mi zaposleni na šoli in učenci priredili nepozaben dogodek. Milni mehurčki, ki so me spremljali na poti od doma do šole, mi bodo ostali za vedno v spominu. Knjižica s portreti in zapisi učencev bo dobila častno mesto na knjižni polici ob albumu, kjer imam spravljene vse skupinske fotografije.
Še enkrat hvala vsem zaposlenim in vsem učencem, da ste mi olajšali odhod v penzijo. Utrdili ste enega od mojih življenjskih motov, da se dobro, ki ga narediš v življenju slej ali prej povrne z dobrim.
Kmalu upokojena učiteljica
Liljana Bole
