Tako kot dve leti nazaj, smo se tudi letos odpravili v Maribor, da doživimo šolo v kulturi. Organizira jo zavod Bunker kot dejavnost v okviru projekta Igrišče za gledališče, v katerega je vključena tudi naša šola. Štirinajst učencev in učiteljica Urška Tušar smo tja potovali z vlakom skupaj z učenci in učiteljico iz osnovne šole Košana.
V sredo, 27. novembra, smo v Maribor prispeli popoldan in si po nastanitvi v Vetrinjskem dvoru, ogledali kratke filme, ki so jih na delavnicah filmskega društva Film Factory ustvarili dijaki. Po večerji smo šli na II. Mariborsko gimnazijo na predstavo sodobnega plesa koreografinje Maje Delak Samo za danes. Po predstavi je ena od plesalk učence vodila, da sami fizično skozi gibe, kot plesalke, skušajo reflektirati videno. Z zaprtimi očmi so si zamislili prizor v predstavi, ki jim je ostal najbolj v spominu, in ga skušali ponoviti z gibanjem lastnega telesa. Večer se je živahno nadaljeval pozno v noč, saj nas je bilo veliko skupaj v novem kraju, zanimivih prostorih in med novimi ljudmi.
Naslednji dan smo šli v studio radia v centru GT22, kjer so se učenci preizkusili kot radijski poročevalci včerajšnje plesne predstave. To so počeli tako, da so ob predvajanju posnetka predstave opisovali, kaj se na odru dogaja. Fotograf Gregor Salobir nas je peljal po prostorih tega kulturnega centra, in izvedeli da poleg kulturnih dogodkov in ustvarjalnih delavnic pridelujejo med in gojijo gobe, videli smo skate rampo, miniaturno kinodvorano, knjižnico, fotografsko temnico in intimni oder, kjer smo imeli naslednjo dejavnost. Anja Kavić, novinarka, nam je povedala ogromno stvari, na katere moramo biti pozorni, ko spremljamo novice in reklame, kaj moramo upoštevati ko jih ustvarjamo, Martina Mladenović pa je dala navodila za izdelavo video oglasa o festivalu, ki so jih učenci posneli v treh skupinah in izdelali tri zelo različne in izvirne oglase.
Po kosilu v vietnamski restavraciji so se učenci z Barbaro Polajnar iz Gledališča zatiranih, šli gledališke igre in vaje v improvizaciji, s katerimi gledališki umetniki urijo svojo koncentracijo, spomin in krepijo sodelovalno delo. Večerjo v piceriji, kjer smo pice rezali s škarjami, smo pojedli z užitkom. Po večerji smo se sprehodili do najstarejše trte na svetu in kasneje kmalu zaspali, saj je bil dan bogat in dolg.
Tretji dan, 29. november, je po zajtrku in pogovoru o prejšnjem dnevu prinesel sprehod do Muzeja narodne osvoboditve, tam smo bili toplo sprejeti s strani kustosa Uroša Dokla, ki nas je skozi zgodbe in razmisleke o polpretekli zgodovini popeljal na to, da smo se spraševali o tem, zakaj se dogajajo vojne in kako bi lahko nestrinjanja in konflikte, ki zaradi njih nastajajo, reševali na bolj kreativne načine, ter z zavedanjem o nesmiselnosti in neučinkovitosti uporabe nasilja prispevali k miru.
Pred odhodom iz skupnih bivalnih prostorov, kjer smo se res dobro počutili, je bil pogovor o vsem, kar se nam je dogajalo v teh dveh dneh. Na poti na železniško postajo smo se ustavili v Centru kreativnih, kjer je postavljena umetniška instalacija z torbami, izdelanimi v ustvarjalnih delavnicah z migranti in priseljenci. Vsak od nas je dobil torbo, izdelano iz odsevnega jopiča z napisom – vrednoto, ki je pomembna za nas vse. O njihovih pomenih so kasneje, na vlaku, poglobljeno in kreativno razmišljali tudi učenci. Vožnja domov je bila dolga, ker smo komaj čakali da prispemo in z domačimi delimo naše izkušnje, pa tudi zato, ker je res dolgo trajala. Vsi udeleženi smo si bili enotni v zaključku, da je bilo super in da nam ni bilo nič dolgčas, ravno nasprotno. Doživeli smo namreč veliko novega, nevsakdanjega, drugačnega, s čimer smo in bomo obogatili naš vsakdanjik.
Urška Tušar
